Novice | NajNaj.si - Čez dve desetletji misija na asteroid

Čez dve desetletji misija na asteroid

31.7.2010 01:41 - Nasa išče primeren asteroid, na katerem bi lahko v letih 2025-2030 pristala skupina astronavtov. Polet na enem takšnih nebesnih teles, ki krožijo okoli sonca v prostoru med Marsom in Jupitrom, je podprl tudi predsednik Barack Obama, zlasti po tem, ko se je ameriška vesoljska agencija morala odpovedati ponovnemu pristanku na Luni. Vsekakor bi pristanek na asteroidu pomenil še veliko večji uspeh, kot je bil pristanek na Luni.

Polet na eno takšnih nebesnih teles, ki krožijo okoli Sonca v prostoru med Marsom in Jupitrom, je podprl tudi predsednik ZDA Obama.

V Nasi menijo, da bi bil uspešen polet na asteroid glavna etapa na poti k osvajanju Marsa, na katerem bi po zdajšnjih načrtih prvi človek pristal leta 2035. Vendar bi že prihod človeške posadke na asteroid lahko pomenil izjemno velik dosežek, zlasti če bi pripomogel k odkrivanju skrivnosti o nastanku našega sončnega sistema.

Cilj: spremeniti smer asteroida

Najpomembnejši cilj poleta na asteroid bi bil del projekta, ki naj bi v prihodnosti pomagal znanstvenikom, da bi lahko spremenili smer gibanja nekaterih za človeštvo nevarnih asteroidov, ki bi se lahko zaleteli v Zemljo. Še danes je mogoče na Luni videti krater Tycho, ki je nastal pred 95 milijoni let, ko je asteroid zadel Luno.

Pred 65 milijoni let pa je neki drugi asteroid padel na Zemljo, in sicer na polotok Jukatan v današnji Mehiki, kar naj bi bilo usodno za številne dinozavre. "Če človeštvu ne bo uspelo prestreči nevarnih asteroidov, bi kakšen od njih lahko resno ogrozil življenje na zemlji," pravi nekdanji astronavt John Grunsfeld.

V povprečju pade na Zemljo zelo velik asteroid, kot je bil tisti na Jukatanu, na vsakih 100 milijonov let. Srednje velik s premerom enega kilometra, ki bi povzročil velikansko globalno škodo, pa na vsakih 500.000 let. Asteroids 50-metrskim premerom, ki lahko uniči celotno velemesto, pa enkrat na 1000 let.

40 metrov velik asteroid je leta 1908 padel na vzhodno Sibirijo

Eden zadnjih takšnih manjših asteroidov s premerom 40 metrov je leta 1908 padel na vzhodno Sibirijo, pravzaprav se je v višini osmih kilometrov razstrelil in povzročil eksplozijo, ki je bila tisočkrat močnejša od eksplozije atomske bombe v Hirošimi.

Menda je tedaj umrlo več tisoč pripadnikov plemena Evenki, uničenih pa je bilo tudi 2000 kvadratnih kilometrov gozdov, torej za desetino Slovenije, kar pa je za velikansko Sibirijo in še večjo Rusijo malo.

Ko so leta 1994 kosi kometa Shoemaker-Levy 9 spektakularno udarili v Jupiter, so astronomi opozorili, da bi bil samo eden od teh kosov dovolj, da bi uničil človeštvo. Številni znanstveniki so se tedaj povezali in sklenili, da mora biti njihova prednostna naloga odkrivanje in spremljanje potencialno nevarnih nebesnih teles.

Teleskopsko spremljanje vseh objektov v vesolju

Nasa je prav zato pred petnajstimi leti postavila na noge Spaceguard Survey, program teleskopskega spremljanja vseh objektov v vesolju, ki se približujejo Zemlji in so večji od enega kilometra. Znanstveniki ocenjujejo, da se v bližini Zemlje giblje okoli 100.000 asteroidov in kometov, od katerih bi se jih lahko 20.000 nevarno približalo našemu planetu. Nasa je do zdaj odkrila 7000 takšnih nebesnih teles, od katerih se jih 1000 giblje v orbitah, ki bi lahko v prihodnosti predstavljale grožnjo Zemlji.

Najnevarnejši med njimi je Apofis, asteroid, ki so ga odkrili leta 2004. Apofis naj bi leta 2029 letel blizu Zemlje, potem pa bi se 13. aprila 2036 lahko celo zaletel v Zemljo. Če bi do katastrofe prišlo, bi se ta zgodila na severni polovici Pacifika, nekje med Mehiko in Kamčatko.

Petnajst let pred načrtovanim poletom s človeško posadko na asteroid pa si znanstveniki zastavljajo vprašanje, katero nebesno telo bo primerno za tak obisk astronavtov. Raziskave v Nasi kažejo, da je v letih 2025-2030 samo sedem asteroidov primernih za cilj vesoljske odprave s človeško posadko. Glavni kandidati so oddaljeni od Zemlje osem milijonov kilometrov, torej dvajsetkrat več kot Luna. Njihov premer je od 11 do 400 metrov.

Potovanje misije Apollo 11, ki se je 20. julija spustila na Luno (ta ima premer 3475 kilometrov), je trajalo osem dni. Do asteroida in nazaj pa bi vesoljska odprava potrebovala okoli 200 dni, pri čemer bi bili astronavti izpostavljeni številnim nevarnostim.

Med drugim bi bilo treba razviti tehnologijo, ki bi astronavtom omogočala tako dolgo bivanje v vesolju in jih varovalo pred sevanjem. Če je vsak človekov polet v vesolje poln nevarnosti, to toliko bolj velja za polet na asteroid, ki bo zelo tvegana pustolovščina. Vendar je veliko astronavtov, ki jih mika ideja, da bi sodelovali pri tem potovanju skozi nenavadne svetove, daleč stran od naše matere Zemlje.

Čeprav se v Nasi zavedajo, da je veliko možnosti za tragičen izid poleta na asteroid, pa vseeno menijo, da se splača poskusiti, saj bi na tak način lahko rešili človeštvo.

V sodelovanju z Dnevnik

Dodaj na Facebook

Oglejte si še druge novice v kategoriji:

Komentarji

Za pisanje komentarjev se morate prijaviti v sistem, če še niste registrirani se brezplačno registrirajte. Kliknite za prijavo ali registracijo!